Nazaj v mesto

Prvi kros

Ne vem, kako naj to povem, ampak res ne maram telovadbe. Ne maram puščati, ne maram se zadihati in klokotati po svetu.

Rad pa berem. Pa pišem. Pa pojem. Nismo vsi za vse. Ampak v osnovni šoli to ne zanima nikogar. Dvakrat na leto organizirajo tekmovanja, kjer potem vsi tekamo po Tivoliju, se spotikamo in obvezno zezamo tistega, ki zadnji priteče na cilj. In ta zadnji sem navadno jaz. In prosim, če me ne obmetavate z bodrili tipa: Važno je sodelovati, ne zmagati in podobnimi.

Če je tekma, je vsakemu izmed tekmovalcev pomembno zgolj eno. Zmaga. In prav je tako. Drugače ne bi bilo nobene lestvice, po kateri bi ocenjevali napredke in dosežke.

Ampak žal, jaz ne sodim sem. In danes sem to ponovno potrdil. Prehitela me je celo Anica, ki je kuharica na naši šoli, in me je dohitela zato, da mi je dala štartno številko. Zato že vse popoldne poslušam Cevko – Revko, Cevko – Šlevko in letos novo Cevko – Počasnevko.

Ja, priznam, da sem tudi jokal. Ampak tako pač je. Naslednji teden je Cankarjevo tekmovanje. In vsem, ki so me zezali danes, bom pripravil krasne vzdevke. Včasih je potrebno nastaviti ogledalo, ne pa drugega lica.

C