Nazaj v mesto

Hej Cevkoti in Cevčice

Danes je bil pa en res hecen dan. Hodil sem po cesti in pred sabo gledal gručo otrok, ki so žvečili žvečilke. Ko so jih odvili, so papirčke mirno fliknili na tla. Sredi mesta, si predstavljate? Moja mamica je stekla pred njih in jih vprašala, čemu so papirčke odvrgli na tla? Otroci so se na začetku še malce prerekali, potem pa jih je mamica podučila, da na svetu nismo sami in da bi naslednje leto, če bi vsi metali papirčke po tleh, lahko samo še lomastili med papirnatimi ulicami. Nato pa jih je še vprašala, če jih je tega naučila njihova mamica? Takrat so se otroci malce zamislili, se spogledali, obrnili in pobrali papirčke, ki so jih pred tem odvrgli. Poiskali so najbližji zabojnik in jih odložili, kamor spadajo. Sprva mi je bilo malce nerodno, ker je mamica oštevala druge otroke, potem pa sem bil zelo ponosen, saj sem se spomnil, da jaz nikdar ne odvržem papirčkov v naravo, kajti tudi tako skrbim za okolje. Če tudi sami vidite koga, ki meče karkoli v naravo ali po ulicah, ga kar pocukajte za rokav in opomnite. Recite, da jih bo drugače oštel Cevko.

Mahaaam 

C